en in pol dan (združena v eno objavo)
tiho deževno jutro se naredi, pri odprtem oknu še poležavam pol ure…. kot da že dolgo ni deževalo. rama me še vedno boli, Tejkla mi ponuja pomoč, dva dni še počakam, potem pa al naši al pa njeni dohtarji. upam, da ne bom rabila nobenega, v četrtek bi rada šla v Istro, s salamo in fliko za čoln
mater, peti dan je že!!! pogledi uhajajo čez hribe…za sončkom in mavrico. kje je tista sreča, ki ni opoteča? Ema bi rada danes čvekala, zvečer, ko neha z delom. nisem še nič obljubila…če se mi bo dalo it od doma sploh….rakov čips…slabost mi povzroča…cel dan fotošopiram, imam voljo, ideje ne. jap, grem k Emi.
na današnji dan (6. maj) v letu 1992 umre Marlen Dietrich. S tole pesmijo me zbudijo valovci, jaz pa dodajam še eno. jutro je identično včerajšnjemu, torej v vremenskem kurcu. s kavo na dosegu roke me prešine, da bom res morala zapisovat vse kar ponoči besedno napletem v glavi….danes se ne spomnim NIČ. včasih mi ostane kaj. to ni prav. sanjala sem…jok..stok…lajež. bencin je dražji, baje tudi poštne storitve, js pa tok pogost pišem pisma
kako ne bi človek bil odvisen od vremena? ja je, čist vedno. moja čutesa rabijo nekaj barvnega. Bari se je vrnil iz motovanja po Tuniziji. komaj čakam da pride, pokaže in pove kaj več. danes vem samo to, da je bilo super. mu ukradem kakšno fotko
jebemo mast, moj fotkič še ni pronto.
nekje vmes
Ponedeljki so najbolj beden dan! Pri ljudeh mi je smešna reakcija, ko imajo slabo vest. Pa še en stavek na P















