M&M

en in pol dan (združena v eno objavo)

tiho deževno jutro se naredi, pri odprtem oknu še poležavam pol ure…. kot da že dolgo ni deževalo. rama me še vedno boli, Tejkla mi ponuja pomoč, dva dni še počakam, potem pa al naši al pa njeni dohtarji. upam, da ne bom rabila nobenega, v četrtek bi rada šla v Istro, s salamo in fliko za čoln mater, peti dan je že!!! pogledi uhajajo čez hribe…za sončkom in mavrico. kje je tista sreča, ki ni opoteča? Ema bi rada danes čvekala, zvečer, ko neha z delom. nisem še nič obljubila…če se mi bo dalo it od doma sploh….rakov čips…slabost mi povzroča…cel dan fotošopiram, imam voljo, ideje ne. jap, grem k Emi.

na današnji dan (6. maj) v letu 1992 umre Marlen Dietrich. S tole pesmijo me zbudijo valovci, jaz pa dodajam še eno. jutro je identično včerajšnjemu, torej v vremenskem kurcu. s kavo na dosegu roke me prešine, da bom res morala zapisovat vse kar ponoči besedno napletem v glavi….danes se ne spomnim NIČ. včasih mi ostane kaj. to ni prav. sanjala sem…jok..stok…lajež. bencin je dražji, baje tudi poštne storitve, js pa tok pogost pišem pisma kako ne bi človek bil odvisen od vremena? ja je, čist vedno. moja čutesa rabijo nekaj barvnega. Bari se je vrnil iz motovanja po Tuniziji. komaj čakam da pride, pokaže in pove kaj več. danes vem samo to, da je bilo super. mu ukradem kakšno fotko jebemo mast, moj fotkič še ni pronto.

nekje vmes

Ponedeljki so najbolj beden dan! Pri ljudeh mi je smešna reakcija, ko imajo slabo vest. Pa še en stavek na P

Maj prvi je zahteval gožal. Že po tradiciji. Pa ne naši. Nikoli nismo nikamor hodili na prvomajske shode, enkrat samkrat smo se na Petričku spraševali ali je to voda s koščki mesa, ali pa mi ne vemo kaj to golaž je

Pa smo po dolgih letih nepraznovanja prvega maja, tokrat okusili gožal izpod Blaževih rok. Namenoma pišem gožal, ne se bunit. Eno malo foto utrinkov priprave in okušanja…

sva jokali, solze so kapljale v zrezano čebulo

še zadnje pol ure kuhanja…

vmes se je igralo, sprehajalo

Krožnikov, ki so bili s kruhom pomazani, pa ni. Bilo je dobro. Smo kaj pili?

Naslednji dan pa smo šli, zbujeni za drugi maj proti Rakitni.

Za čudo ni bilo veliko prometa na cesti, ne dvokolesnega, niti štirikolesnega. Motoristi so verjetno že zjutraj odbrzeli na Grobnik. Bajeee je bilo 3000 motorjev tam???? Kao Slovenski dan ?

Malo težko je fotkat iz motorja, zato samo tele tri , ena iz poti, drugi dve iz Rakitne. Če pa kdo ve od kod je taprva, pa me naj veselo povabi na kavo

Sobotno potepanje je začel dedi z Donačko goro, nadaljevala sta “tamali in tamala” z obalno varianto, potem pa še midva. Gradovi

ah ne, najprej sva jedla, malo pod prisilo, ker je deževalo in ni mi všeč na gladkem terenu. Res ne.

Potem Šentjur, Kozje, Podsreda

Nadaljujeva po krajih, katerih imen si žal nisem zapomnila….aha, en Kamen je bil, Senovo.

V Brestanici pa zopet veselo na grad. Veselo? En ovinek mi je naredil velik problem

Več sobotnega potepanja v sliki brez besede, pa tukaj.

Aha, še domov je bilo treba priti….v Brestanici desno proti Celju, pri križišču za Mokronog sem zavila levo, pa čez Krmelj, Šentjanž in pri Hotemežu proti Radečam…..Laško….Celje…home.

Preden sem pa tole nametala skupaj, sem si ramo ovila z zeljnimi vehami. BOLIIIIIII.

Slika brez besede, spat grem, rama pa res boli.

Se mi podi po glavi! Ne morem nehat…

Kadar sva sama/Olivija

….zeleno.

 Še hrana je bila zelena….naj mi kdo ponudi še zeleno pijačo in bom res postala mala zelena vesoljka

  pogled iznad jurja metrov

kot lizanje sladoleda čez šipo

da ne bo vse zeleno

več

Klikni tle, če imaš umazan ekran

Ne vem zakaj že ni kar jutri prvi maj! Zakaj? Ker enajst dni ne bom šla v službo, spala samo pol ure dlje kot sicer, ne bo me budil isti brezvezni ton… ker bo sonce žgalo že od prvega trenutka, ko bom odprla oči…ker ne bom poslušala in gledala ljudi, s katerimi včasih težko shajam…. ker sem pomladno utrujena in brez moči, pa jih mislim dobit nazaj, sej veš!!!!….ker dobimo dvanajsti dan plačo in regres, TRR bo šokiran miljon procentov…..ker se bom potepala, v dvoje troje četvero desetoro, al pa tud ne….nekaj bo že….ker bom velikokrat nevidna ….fino fajn…

aja. bo treba tud kej delat?

Danes pa že upam, da mi končnoooo že popravijo fotoaparat, če ne, kupim novega in adijo regres.

Pa sanjala sem eno deklico, s kitkami in velikimi očmi, kako se igra s punčkami, dejansko pa je bila ta deklica odrasla ženska.

od kod pa so tti špegli??? ahaaa, sonce bo žgalo….

am, manjka mi glasbena podlaga za sanje…..ma kdo kak predlog?

Supermoto trening

malo več iz sobotnih Hajdoš tu

Pot proti Ptuju se nadaljuje čez most :

več mostnega pogleda

In potem Ptuj

ne, nisem vedela, da sem z golobi prijateljica

Več miltavžnt fotk, nekaj ne mojih, pa tlele.

Grem spat, jutri pa kam drugam.

Pa za božjo voljo, previdno na cesti!

Ljubezen je kot šah - vedno te zajebe en konj, medtem ko osvajaš kralja!

zares odličnega Bordonovega refoška.

Bo treba ob priliki zopet po kakšno bombico.

se je gledalo, medtem ko so oblaki bežali.

Vsak dan ob istem času in v istem prostoru kuhamo kavo. Jutranjo kavo in nič drugega. Ista zasedba.

 - kaj pa delaš?

• kavo kuham, je nemalo presenečen študent.

• a reeees? Kaj boš pa dal noter?

• kavo

• aahaa, kok pa to nardiš?

• ka pa teb ni jasn? ? 

Itak da nobenmu ni nič jasno.

Dopoldanski boj petkovega razumeti z razlogom, je v glasen večer prinesel popoldansko zvijanje ob balkonski ograji. Zopet se je oglasil želodec.

Pela je noro, razpoloženje super. Do nekega usranega trenutka, ko se je pokvarilo vse. Ne vem, so bakle na terasi še vedno gorele? Se je grad še vedno videl? Čez oči, ki so polne slankaste vsebine, ko se trudiš da ne začnejo nekontrolirano padat v naročje, ne vidiš nič.

Grmenja besed, ki so pokvarile popolnoma vse, nočem slišat nikoli več! Še danes odmeva po hodnikih in sobah. NIKOLI VEČ kričim še danes v sebi. Nihče me ne sliši. Kako ne more človeku biti žal za izrečeno? Fak, tega ne razumem. Danes zjutraj sem odprla okno…..da bi slišala zvok dežja. Vsaj nekaj lepega, ušesom pomirjujočega, želodcu prijaznega.

Mislim da zaslužim neko nagrado….lahko je Nobelova…če jo že podeljujejo za uspešno skrivanje jeze in žalosti. In ne da mislim…vem…zaslužim si kaj več….korak po korak do bistva.

Je bog neba in nevihte poskrbel da nas moči še danes?

(Iz druge zgodbe……Ker bi rada spala, ne rečem nič več. Pa bi. Sej veš. )

Viski s kolo….paše…skoraj vedno.

Reakcija akcije – razumeti z razlogom.

Vsak teden me v tisti delikatesi nategnejo,  vedno rečem ne, zdaj pa res ne grem več tja po malico. Ko bi vsaj malica bila, tako pa je sendvič…ciabatta ( se reče tko?)  z vsebino.  Prejšnji teden “še ” 1,85€, v ponedeljek 1,95€, danes cena ista, ampak kruhki neprimerno manjši!

Mogoče zaradi TEGA?

vse to in še kaj več.

….razveselijo takšne objave- poglejte video!, te za dober prejšnji večer v jok od smeha spravijo takšni napisi:

…so neprecenljivi.

A mogoče kdo ve kaj je čajčino?! Roti na vsak način hoče zadevi prit do dna, jaz pa se smejim za brezveze, ker mi je čajčino hecn, pa konc. Prijazna natakarica se prijazno potrudi povedat sestavine, malo zmeden natakar nima pojma o italijanščini, zmedeno bulji nekam, Roti pa smrtno resna opazi na hribčku osvetljen zvonik, ki nekaj signalizira. Ups, nama hočejo kaj sporočit? Sem rekla smrtno resna? No, odločim se čajčino čajčino ovekovečit…pa ta prijazna reče zakaj nisem slikala Zahota. Hehe, sem čakala da se je odkipal, da ne bi mislil da fotkam njega.

V Kopru je za lahko in dobro noč le še posijalo malo sončka. Žal pa sta to edini fotki

Smeh in solze razmažejo že ta tako razmazan make-up, dokler ne zapelješ na dvorišče, ki je polno avtomobilov, odpreš vhodna vrata, stopiš na šestindvajset parov čevljev, diši po rdečem vinu izdihan zrak (ne moj, lepo prosim). Od dvoinpolurne vožnje mi je dišala samo še postelja, ampak sem bila prisiljena odpret pločevinko piva, da sem preštela vse v dnevni. Kakšna pametnost jih je bila! Vse znanje tistega dne so pojedli, verjamem da že za zajtrk

Pa če komu rečeš da ga imaš rad, ni nič narobe, a ne?

Kdo gre na čajčino?

so se pospravljali, vse še ni na svojem mestu. Hm, pogrešala bom par vnosov, ampak, kot že rečeno, ne maram, prisežem, ne maram brkljanja.

Dihati sonce in sol, piti modrino. Hrane ne rabim. Zadetek v polno.

vrtnar. Punčko. V svojem vrtu.

Pa naj jo že kdo pobere in nese tja, kamor paše

Rekla in ostala živa.

Buča, maček, pišek mišek