Po desetih dneh
Uuuuuuuuu, deset dni je dolga. Pa hkrati kratka. Danes še vedrim doma, jutri pa veselo na delo. Kaj je dogajalo? Ker je potovanje, ki sem se ga veselila, odpadlo, sem počela kar je naneslo in prineslo.
Najbolj so bili veseli moji doma, imeli so kosila po želji. Rada kuham in pravijo da dobro 
Tu in tam sem pogledala v škatlo z gibljivimi slikami, računalnik je bil nedotaknjen, sicer bi pozabila na uro, ki tako hitro teče. Petkov večer je bil v znamenju čveka na kvadrat. Je pa bil tudi kakšen dan, ko se je ura vlekla od osme do dvanajste po tri dni
……Časa za razmišljanje na pretek…..sploh ob grobu moje mame. Kmalu bo eno leto, kar je šla v bolnico in potem nič več domov. Bilo je na začetku decembra, ko je iz celjske bolnice prepeljana v klinični center. Tistega zadnjega obiska pri njej, ko nas je še poznala, ne bom pozabila nikoli. Vsa nasmejana, kljub hudim bolečinam v glavi, mi je pomahala, ko sva z očetom odhajala od nje. Na hodniku sem se še ozrla nazaj k njej in prešinilo me je, da je ne bomo nikoli več videli priti domov…….ni je bilo…..
Ujela sem še dva lepa dneva za vožnjo z motorjem, primerno oblečena sem pičila proti Savinjski dolini. Spoznala sem Benko, hmmmm, celo v nekem daaaaljnem sorodstvu sva. Ne morš verjet :) Ko sem že pri sorodnikih, pa ne tistih iz nevemkateregakolena, ampak moji bratranci in sestrične. Veliko nas je, zares veliko. En bratranec ravno danes zagovarja doktorsko disertacijo s polkilometrskim naslovom (Kriteriji ugotavljanja kakovosti znanstvenih spoznanj kvalitativnega raziskovanja). Bravo Janez, faca si, res!!!No, ugotovila sem, smo prav pisana druščina….od dveh duhovnikov, kmetov, profesorjev, umetnikov, delavcev, magistrov in pisarniških moljev, vojakov, pa še se najde. Radi se imamo, pa ni važno kaj je kdo dosegel v življenju.
Na koncu pa še tele tri fotke grafitov ob Dravi, lokacija Ptuj.
Bravo zate in za tvoje, da se dobro razumete. Lepo je biti v sredi svojih korenin tako prijetno dene, da se za trenutek kdaj tudi čas za hip ustavi.
Čas prehitro teče… jutri čez en mesec bo že Miklavž. Mene se že kar malo prijemlje po malo to pričakovanje.
Lepo te pozdravljam in pošiljam sončka, ki se danes pri nas tako veselo smeje
vvooodnarka
Lepo pozdravljena in dobrodošla zopet nazaj, sem te kar pogrešala! Saj sem vedela, da produktivno polniš svoje baterije… nekje
Jp, bomo rekli, hvala bogu za spomine, lepe spomine na naše najbližje pokojne. Si me spomnila, da imam še tudi jaz okoli deset dni dopusta… jp, se bom morala nekam zavlečt 
definitivno! Menda na Rogli že prav pošteno tčejo na smučkah… eh, to mi je še prenaporno! Jacuzzi, masaža 
JA, to bo zame hi hi !
Včasih pa res paše biti samo doma.
A te grafiti so zunaj? Sprašujem zato, ker še niso nič “počečkani”. Najboljši mi je pa tisti črni vragec, ki je tako začuden pogledal …. tebe? Kaj si pa počela?
Moje sožalje za tvojo mamo.
In vedno je tako, da vemo.
Čeprav to ni nujno res. A zadnjič nam vedno odtane kot resnično res.
Kar je res. In obenem zelo žalostno.
In ko se spomnim mojega brata, polnega veselja, “povsem zdravega”, ki je klical najprej mene, pa sem imela izklopljen telefon, in je klical mojo mamo pa svojo ženo, je bilo približno enako.
Ko misliš, da je vse za tabo, se šele prične. Na žalost nas, ki ostanemo.
Ni pa vedno nujno tako. Le domišljamo si, ker je bilo zadnjič. In zadjič se nam vedno vtisne globoko v spomin.
Kar je res.
In potem si zapomnimo samo zadnje poglede, zadnje nasmehe, zadnje besede, zadnja dejanja.
A če pogledaš normalne dneve, je enako, le da na to nisi kasneje pozoren. Ker se ti dnevi nadaljujejo. Do konca.
Je pa res, da tisti, ki bo umrl, ponavadi ve, da je konec. Kar pa spet ni nujno.
Moj oče je, namreč, moji mami na dan svoje smrti zaupal vso “zgodovino”. In ga ni bilo več nazaj.
Ker je to bilo prvič in zadnjič, je moji mami bilo dno vedeti…, kar je šele kasneje doumela.
Ker pride za tabo.
Tako kot pogledi, kar spet ni nujno, kar te je ošinilo.
Ošinilo te je, ker te je tako skrbelo zanjo. In si šele kasneje zvedela, da je to zadnjič.
Ali pa ne. Ker si lahko resnično začutila, da je to to. In tako je bilo. Kar je lahko tudi res.
Ker si zaznala na višjem nivoju.
Kar sploh i dobro vedeti, če ti nekdo umira. Sploh če je to tvoj starš, ali ožji sorodnik.
Kot ni bilo meni, ko sem “pogledala” posteljo in videla, da je prazna. In mojega brata ni bilo. A je bilo prezgodaj, da bi ga pustili domov, zato sem vedela…, da je v hladilici, kolikor se grdo sliši..,
kamor sem ga šla kasneje obiskat in se od njega poslovit. In je prišel nekdo za mano, da vidi ali mi ni morda slabo. Ker sem se toliko časa še pogovarjala z njim. Z mojim bratom, čeprav je bil mrtev. Telo je bilo mrtvo. Duša je bila prisotna.
Enako sem se poslovila od svojega očeta. Ki je bil že v mrtvašnici. Imela sem dobrih 13 let. Pri bratu pa še ne 40. Kar ne šteje. Mrtvih me ni strah. Niti živih. A slovo je nekaj posebnega, če lahko komubiciraš z mrtvim.
In s tvojo mamo in tabo je bilo verjetno podobno.
Kar je dobro. Vsaj za njeno dušo. Ker je itak duša tista, ki živi. Življenje samo je tako kratko, da ni omembe vredno.
Verjamem pa, da je tvoja mama zelo zadovoljna s tabo. In da te njena duša čuva. Kjerkoli in kadarkoli. Zato jo imej rada. Ker te ona ima.
In nikar ne žaluj, ker ji tako otežuješ njen dušni mir. Sprejmi “zdravo za gotovo”, kot bi rekli naši sosedje.
Vem, da ni lahko, a preživeti moramo. In preživimo najlažje tako, da jih imamo radi in da živimo svoje življenje naprej.
Ker nam te duše, naših dragih, pomagajo in so vesele, če nam uspeva.
Oh, sem zabluzila, ampak verjamem, da štekaš.
Res ni lahko, a s te moramo živeti. In prej, ko dojamemo, da so šle duše v svoj svet, prej nam bo bolje tudi nam samim.
Ker smo mi tukaj in one tam. In nam je lahko obojim lepo. One so se vrnile v svoj svet, mi pa živimo v tujem svetu, a vemo, da se nekoč vrnemo v svoj svet.
Seveda pa je tukaj tako lepo, da se nam nikamor ne mudi.
In prav je tako.
ups…za napake
Važno da si se vrnila
Vidiš, kakšno veselje si naredila tvojim doma
Včasih pa tudi paše bit sam s seboj, da lahko v miru kaj premisliš,ane? No z motorjem si se tudi potepala, pa saj se ti je veliko dogajalo…..
O ljubi bog,Vlatka. Imam kar kurjo polt. Ampak ne zato, ker bi se prestrašila tvojih besed, ne, še zdaleč ne. Ko pišeš o tem, da me njena duša čuva….to vem, ker tako čutim in se zavedam… vsega kar pišeš…
Hvala ti za to.
roti, ja zunaj so ti grafiti. Cel betonski zidek ob Dravi (med Miheličevo galerijo in do mostu čez Dravo)je porisan, no tile trije so mi bili najbolj simpa.
kamper, vračam se, nimaš kej.
MM,
sem vedela, da boš razumela. zato sem si dovolil malo daljši tekst.