Moji večeri so včasih smešni. Če jih začini Emica, so pa smešni za znoret. Dva dni nazaj ji je ena bakterija napadla računalnik. Me kliče v službo vsa besna…

• ej,ene kurbe se mi pojavljajo na ekranu, prasice nočjo dol, ne pomaga da jih zaprem, kr hodjo gor….

• mal se umiri, pa zadihaj in še enkrat povej, kaj se ti dogaja?

 - ne vem, pomagi mi.

• čak, ne morm ti pomagat, če ne vem kake prasice maš tam pr teb. Mi začne govorit bolj zbrano in brat vse kar ji piše na ekranu.

• opla, draga moja, tole pa ni najbolj zdravo. Po telefonu  ne bova rešli, ti pošljem zdravnika zvečer, da ti porihta mašino.  

Pa smo šli, zdravnik z enim cd-jem (ne vem, nimam pojma s kakšno vsebino), P in jaz. K Emici, ki je bila cela znervirana, uboga.

Na kuhinjski mizi ima skledo olupljene rdeče pese, narezane na četrtine in sokovnik. Da si stisne sveže pripravljen sok. Iskala je tisti bat, s katerim potiskaš zelenjavo v sokovnik. Baje ga ni nikjer. S P. greva na balkon, ve se, skadit cigareto, ker noter se pa ne sme kadit. Pol čika skadim, ko uleti Emica na balkon..

- pridta pogledat kaj se je naredl.

• še lahk tole skadim?

• neeeeeeee, ne morš, takoj prid u kuhno.

Ojej, tole pa niso heci. P tudi vrže čik in letiva za Emico. Kuhinja cela rdeča, miza, tla, stoli, tepih, Bonotova knjiga jo je odnesla brez kapljic. Našla je tisti bat, pa res ne vem a je bla tolk potrebna pesinga soka, al kaj. Poln zbiralnik soka se je snel in zletel po tleh. Zgledalo je kot koline v stanovanju.

- a ti nisem že stokrat rekla, da se skuliri, pa v miru delaj!?

 Priznam, smejale smo se kot bi nam kdo kazal paket bonbončkov. Tokrat je fotkič živel :

Medtem se je njen računalnik porihtal. Ni bilo take panike, kakršna je zgledala iz prve. Dobili smo sokca in temno čokolado, ki jo obožujemo. Pohrustali par oreščkov in rozin, P si je sposodila Bona in že je bilo konec nujne intervencije.