Začetek Eminega potovanja ali jutro bi lahko bilo bolj toplo
Sinoči sem si budilko v mobitelu nastavila na 3.45, da ja ne bi zaspala. Z Emo sva bili zmenjeni 4,20 pred njenim blokom. Sposodila sem si sinov avto, ker moj nekaj šrota(že celo večnost).
Tri minute sem zamudila….stala sem pri vsakem semaforju. Na poti do nje sem skoraj fasala živčnega, ker radio Ce suče nekaj domačega…jao, komaj sem našla gumb z valom in solidnejšo muziko.
Hmm, tudi gumbi za gretje me ne ubogajo najbolj, iz rež na armaturki PIHLJA mlačen zrak, pod noge in na šipo vihra mrzel zrak. O ti šit od šita….kaj je zdej z gretjem. Si mislim, saj bo. Okej, Ema čaka, vrževa kufer v prtljažnik, pa nikar se ne slači, ker te bo zeblo. Se strinja. Peljeva se po stari cesti, vmes mi pove o predstavitvi poezije gospe Barbare, ki jo poznam iz starih dobrih časov »esdekaja« (pozna še kdo esdeka?) 
Jutro je valjda mrzlo, megleno, cesta usrana, bi bilo dobro šipo očistit. Ahaaaaaa, celo vode ni!Bencinska pa šele v Domžalah prva odprta. Krasno, super.
Ob uri, ki jim je bila zabičana, jo pripeljem na letališče. Cmok cmok, objem in lepo se imej. Ema ima solzne oči!! Zdaj ne vem…je bil kriv hlad v avtu ? Hmmm, mi bo povedala.
Ko sem se peljala nazaj v Celje, se je začela pa res mrzljiva kalvarija. Še tisto toplo pihanje je postalo mrzlo. Usrana šipa me sploh ni motila več. Sama sebi sem se zdela carica, ker sem našla na zadnjem sedežu kapo, pa rokavičke in šal sem vzela s sabo. Da bi me kdo videl, džizs.
Med potjo sem razmišljala, da me ni na motorju še nikoli tako zeblo, pa sem se vozila tudi pri malo nad ničlo. Ko sem prišla v službo, sem najprej poklicala domov in malo napizdila B, kako ne zrihta tega gretja. Ja kako ga bo, ko pa ne ve da ne dela. No, okej….sine pa P se pa grejeta z ljubeznijo in ne opazita.
Malo kasneje me kliče oče, zakaj nisem vzela njegovega avta, pa sem ga lepo prosila za nedeljo zvečer, ko bom šla po Emo.
Tako je bilo moje jutro, Emino pa še malo bolj zasoljeno. Namreč, let za Amsterdam je odpovedan zaradi slabega vremena, letijo na Dunaj, potem pa naprej. Kaj več bo povedala sama. Jo bom pripravila, da bo začela pisat blog.
V noge me pa še kr zebe….Sem kej pozabla? Menda ne
In zaradi mraza je nastala tako simpatična pripoved, da sem si te kar predstavljala, kako bentiš za volanom.
Joj boga reva
Vem ja kako je avtom, ko NIČ ne dela. Jaz sem mojo “zverino” (kako optimistično) kupila po tem, ko je imel eno leto dopust v garaži. Ko sem prižgala avto je šlo vse, kar je povezano z elektriko, razen luči (te so šle šele letos). Cena je bila - skoraj zastonj, popravilo me ni stalo praktično nič in moja “zverina” laufa kot je treba. Je bilo pa vmesno odbobje reeees neprijetno.
Jaz bi bil na tvojem mestu ful vesel zarad teh dogodkov.
Za vsakim sranjem namreč pride tudi obilje srečnih dni…
Dekca je zakon
Veš…takšne stvari kot so voda za stekla in ostale malenkosti se preverijo pred vožnjo. Tako so nas učili na tistem tečaju…kako se mu že reče…aja, vozniški izpit.
Drugače pa dobra štorija, ja. Ampak sedaj ko pogledaš nazaj, ti je vse skupaj zagotovo hecno. V tistem trenutku pa predvidevam da vse prej kot to.
Ej, upam, da si si uspela privoščiti vsaj kakšen konkreten “zvarek” po vsem tem?
K sreči si našla nekaj pripomočkov v avtu, doma pa upam, si naredila kaj pošteno vročega za popit
Je bilo vsaj zanimivo, ko smo brali kaj se je godilo. Pa saj tudi ta mraz ne bo trajal večno, še malo, sonce, palme, morje, motor …. vročina, saj se spomniš. Tudi samo misel na to te malo pogreje.
se strinjam z grisonom, mraza ne bo(ho ho, kaksne zelej), samo se toplina bo prihajala
Samo najboljši zdržimo take pritiske, kajne MM?
To je zato, ker si imela sposojen avto