Hladno pivo, noge v vodi, glavo v senci.

Sunce, more i ništa više. kaj več od tega je že kičasto

V krvi mi že pada nivo vsega tega. Še dvajset dni…

Vedno je kakšen razlog ali vzrok, da kaj napišem. Izbrala sem par ključnih besed, po katerih so ljudje prikukali na moj blog. Ne bom jih pojasnjevala v humornem smislu, čeprav se režim, ko vidim s kakšnimi bedarijami me folk najde. 

Boleča rama me spremlja že kakšen mesec…

Mrzle roke me vedno spomnijo na gretje le teh v laseh…in danes imam mrzle, lase pa prekratke da bi se dalo greti

Ema in jaz…..halo, nimam teksta, sploh!…

Kako se piše pismo? Hmmm, mislim da jih jaz nisem pisala že celo večnost, danes pa sem brala takšna, da ne vem, če ne bi zbruhala malice…

Ne maram te več je bilo za razumeti v tistih pismih…

Daleč stran, Sive ceste;Panda….ja daleč stran od ponorelega sveta. Čimprej, tem bolje.

 Žolčni kamni! Od danes naprej vem, da jih imam. Poln žolčnik  :-)

Okej, vse to vse je od desetih do tega trenutka prirohnelo kot orkan.  

Ps: Slabo je, če šele takrat opaziš, da nimaš prijateljev, ko jih resnično potrebuješ. (PLUTARH)

vse to in še kaj več.

Besede besede besede…napisane…še ne narejene…bodo. Tako pravijo zvezde, ki jih opaziš, če dovolj dolgo zreš v lunino svetlobo, ki ti kaže pot do stičišča dveh zidov.Tam malo posediš, se pogovarjaš o mavrici, ki ti je zbežala.

V Motorradkliniki so me v soboto malček razočarali, pa sem kmalu pozabila… takoj, ko sva se znašla na Lentu. Pozabljala sem še bolj hitro, ko smo že na začetku večera nazdravili svaku, potem pa ješ, piješ, piješ, ješ, nekdo se je pogovarjal o BBju – to ni zame, vi kar, ki vas to zanima. Pa še kar naprej ješ in piješ.

Za nedeljsko kosilo so bili v planu njoki, ki sem jih videla pri coprnici. Plan se je porušil s skutinimi cmoki, ki so se mi totalno razkuhali, verjetno posledica sobotnega žretja. Jap, potem sem lahko vrgla v pisker njoke, ampak za dodatno packanje ni bilo časa. Kosilo imamo ob dvanajstih, pa konc. 

Vem, nekje mora biti….prav vem. Tukaj je, stara dve leti…pismo, sem zapela za to mavrico

Pa še Marcelinovi piksni ničle, ki jih je prinesel iz rokometne tekme in mi jih dal, ker sem mu dovolila, da si je ogledal mojo igračo

jutra.

ps: hja no, ura je pol tri popoldan zdajle, ampak jutra so lepa. Tudi lepa.