okej…dve fotoobjavi nedelje sta že bili. sledi še ena…še prej pa moram nekaj vržit ven… Petek je bil lep vse do noči, ko je Kozjansko, kjer sva se potepala, opustošil veter in toča No, v nedeljo pa sva na ptujskem in mariborskem koncu videla res grozljive prizore razbitih streh, avtomobilov, njiv….

kot že rečeno. greva čez mejo do Varaždina. pozimi je bil lep, zdaj pa zopet. nekaj varaždinskih utrinkov:

na meji mi hrvaški policaj reče za prometno od motorja. ko mi jo vrne, še navrže: a ni tole premočna mašina za vas? neeeee in smeh je prav srčkan, ko bi ti vedel…imela bi še kak kubik več

Cela relacija motovanja je Celje - Ptuj - Borl - Varaždin - Ormož - Ptuj - Maribor - Dravograd - Velenje - Žalec - Celje. Ne celih 300 km. Na cesti nobene posebnosti, razen skoraj nepretrgana kolona od Ptuja do Maribora, da se niti ne splača prehitevat, lepo se pelješ 70 km/h in to je to. Vreme je idealno za vožnjo z motorjem, ni vroče, ni sparine, sploh se mi ne da počakat, kar vleče tja v Maribor.

Cesto ob Dravi do Dravograda naravnost ljubim, od tam pa do Slovenj Gradca in naprej do Velenja, pa obožujem. Ovinki v Hudi luknji…hehe, dva desna sta mi še vedno trn v peti. Okej, z močnejšimi od sebe se ne bom kregala, lepo počasi in ziher

hja, nedelja je bil moj dan, adrenalina za cel teden

ps: in kaj češ boljšga kot to, da vmes dobiš sporočilo o zlatem Primožu in da taista oseba pripravi kosilo, ki te dobro počaka, ko si po voljčje sestradan na večer in ja, ko si odpreš hladno pivo!!

gor

na poti čistega?

zavesa

Friderikov

Angležinja

izpod stolpa

pogled v svet?

izza rešetk

to dela nevihta

nazaj dol

Ne, ne pogrešam Dneva mladosti. Tistega Dneva mladosti, ki se ga spomnim izpred ohoho let… ne, ne pogrešam Tita, tako kot nekateri moje generacije, ki pravijo da nam je šlo bolje pod njegovim prstom. Kako pa naj vem? Če je šlo komu bolje, so to bili starši naše(moje!) generacije. Tako vsaj pravijo… Okoli tega praznovanja je tekla štafeta. Štafeta mladosti, Titova štafeta, spektakel na beograjskem stadionu….edino kar sem si vedno želela, je bilo gledati to predajo štafete v živo! stricu Brozu. Edino to. Ma sej vem, čudna sem bila že kot Titova mladinka. Nisem titokletna, premoremo dva doprsna kipca, par slik z njegovo podobo, ena resda malo kazi videz zadnje terase, ampak naj mu bo. Saj je bil baje car

Po kosilu je čas za spanje. Za nekatere, ne za nas. To bi bila kraja časa času. Izkoristi ga na polno, če se da. ČEji in JAji in KAMi so včasih naporni. Ampak z malo dobre volje se jih da zakleniti v temo, ali pa pustiti v gozdu, nekomu za tvojim hrbtom…okej, zašla, pa nč zato…gremo na cesto.

Dežni pozdrav Slovenske Bistrice, pogled v nebo je povedal da tam dežja ne bo, lokalna ploha, ki se hitro prevozi. Majšperk je križišče odločitve kam…levo do Žetal in potem do Rogatca, ali kar takoj do Rogatca. V mojem spominu je, da je cesta izredno slaba k Žetalam, prepuščena mi je odločitev direkt do Rogatca. Cesta samo na par ovinkih z novo prevleko asfalta, ko že misliš da zdaj pa ne bo več treslo in nabijalo. Ja, pa kaj še….

Rogatec je mala luštna trška naselbina. Desno, ko se pripelješ iz smeri Majšperka, se najprej ponuja v ogled Muzej na prostem, kjer prijazno skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine.

Nad Rogatcem pa se prijazno kaže Dvorec Strmol.

Pa še dve sobotni brez besed

Točno, še to! Če ima kdo kaj besede v Rogatcu……….tam v tistem lokalu na vogalu je kava ZANIČ. Vodo sem itak imela v tank torbi, tako da bi bilo čisto vseeno, če se ne bi tam ustavila na kavi. Požirek in nič več. Voda, pobarvana z odtenkom kave in mleko, ki je bilo ne moreš verjet…spenjeno.

p.s.: Je kdo grešil? Če je…takoj k spovedi Nedelja pa še kar traja………..mladost pa tudi…sicer v drugačni obleki, ampak bistvo ostaja enako.

Naslednji teden pa bo žarel……